Pregled
Nizozemski protokol je model zdravljenja, ki je v spolno medicino uvedel blokatorje pubertete. Razvila ga je v devetdesetih in na začetku dvajsetih let prejšnjega stoletja na Nizozemskem majhna skupina klinikov v Utrechtu in Amsterdamu. Po protokolu je lahko skrbno presejan mladostnik z vseživljenjsko spolno disforijo (trpljenjem zaradi neskladja med spolom in občutenim spolom) od približno 12. leta začel jemati agonist gonadotropin-sproščujočega hormona (GnRHa), zdravilo, ki izklopi hormonske signale, ki poganjajo puberteto. Hormoni nasprotnega spola so sledili pri približno 16 letih, operacija pa pri 18.
Dve sledilni študiji ene amsterdamske kohorte, objavljeni leta 2011 in 2014, sta postali glavni dokaz, da to zaporedje deluje. Mednarodne smernice so ju citirale, klinike v Združenem kraljestvu, Severni Ameriki, Avstraliji in drugod pa so prevzele različice tega pristopa. Od približno leta 2019 so študije izpostavljene stalni kritiki. Kritiki opozarjajo na majhne vzorce, ljudi, ki so odstopili, spremenjeno merilno lestvico, pacientko, ki je umrla po operaciji, in dejstvo, da britanski poskus ponovitve rezultatov ni našel nobene psihološke koristi.
Ta stran spremlja protokol od njegovih začetkov do najnovejših nizozemskih podatkov, vključno z van der Loos et al. 2022 o nadaljevanju hormonov in pregledom nizozemskega Sveta za zdravje iz leta 2026. Pripovedi detranzicioniranih oseb, ki so blokatorje prejele mlade, postavlja ob pripovedi trans oseb o istem zdravljenju. Splošni dokazi o blokatorjih (kostna gostota, razvoj možganov, plodnost, stranski učinki) so na strani Blokatorji pubertete. Nacionalni pregledi dokazov, ki so sledili, so na strani Pregledi dokazov. Raziskave desistence v otroštvu, katerih velik del prav tako prihaja iz Amsterdama, so na strani Desistenca.
Ključna točka
Nizozemske študije so bile prva prospektivna raziskava zatiranja pubertete pri spolni disforiji. Ugotovile so izboljšanje razpoloženja in vedenja v majhni, močno izbrani skupini. Niso imele primerjalne skupine, nikogar niso spremljale po zgodnjih dvajsetih letih in niso preučevale tipa pacienta, ki danes v mnogih državah predstavlja večino napotitev. Nizozemski kliniki so sami rekli, da njihove ugotovitve morda ne veljajo za to novejšo skupino.
Izvor protokola
Pred blokatorji pubertete
V sedemdesetih in osemdesetih letih so odrasle »transseksualce« na Nizozemskem zdravili v spolnih timih v Amsterdamu in Utrechtu. Mladostnikom so običajno svetovali, naj počakajo do 18. leta s hormoni. Peggy Cohen-Kettenis, psihologinja, ki je delala z odraslimi pacienti, se je leta 1987 preselila na oddelek za otroško in mladostniško psihiatrijo Univerzitetnega medicinskega centra v Utrechtu. K njej so začeli napotovati mladostnike s spolno disforijo. Po doktorski disertaciji Amsterdam UMC iz leta 2024, ki pripoveduje zgodovino klinike, je opazila, da se nekateri kljub psihološki podpori borijo, in si prizadevala za znižanje starosti za hormone nasprotnega spola na 16 let za izbrano skupino, ki je »dobro delovala socialno in imela podporne starše« (van der Loos 2024, The Dutch Protocol: Coming of Age).
Argument za zgodnejše zdravljenje je temeljil na spremljanju prvih 22 mladih pacientov utrechtske klinike, intervjuvanih v dvajsetih letih po operaciji, ki so se zdeli boljši od odraslih, ki so tranzicionirali pozneje. Michael Biggs, oxfordski sociolog, ki je napisal najpodrobnejšo zgodovino protokola, opaža, da je bila ta primerjalna skupina vzeta iz prejšnjih desetletij odraslih pacientov (Biggs 2023).
Prvi blokirani mladostnik
Zamisel o uporabi GnRHa je prišla iz pediatrične endokrinologije, kjer so zdravila že uporabljali za ustavljanje prezgodnje pubertete (pubertete, ki se začne nenavadno zgodaj). Prvi objavljeni primer je bila pacientka, znana kot »FG« ali »B«, ki je začela zatiranje pubertete pri 13, nadaljevala do 18 in nato prejela testosteron ter vrsto operacij: mastektomijo, histerektomijo z odstranitvijo jajčnikov in genitalno kirurgijo, pri čemer je zadnja pri 20 letih še čakala (Cohen-Kettenis & van Goozen 1998). Biggs opaža, da je bil ta posamezni prikaz primera več let edini objavljeni dokaz za poseg. Opaža tudi, da so ga že prevzemali drugod, med drugim v Standardih oskrbe iz leta 2001 združenja Harry Benjamin International Gender Dysphoria Association, ki je pozneje postalo World Professional Association for Transgender Health (WPATH) (Biggs 2023).
Kliniki
S protokolom so povezana tri imena: Peggy Cohen-Kettenis, psihologinja, ki jo Biggs navaja kot glavno izumiteljico; Henriette Delemarre-van de Waal, pediatrična endokrinologinja na VU University Medical Center (VUmc) v Amsterdamu; in Louis Gooren, endokrinolog v ekipi za odrasle, soavtor prvega natisnjenega predloga (Gooren & Delemarre-van de Waal 1996).
Ta članek iz leta 1996 je GnRHa opisal kot »popolnoma reverzibilen«, trditev, za katero po Biggsu takrat ni bilo podatkov, glede na to, da je protokol pomenil zatiranje do štirih let. Protokol je bil uradno opisan leta 2006 (Delemarre-van de Waal & Cohen-Kettenis 2006) in znova leta 2008 (Cohen-Kettenis, Delemarre-van de Waal & Gooren 2008). Služba za mladostnike se je preselila v Amsterdam, kjer je Center of Expertise on Gender Dysphoria pri VUmc (danes Amsterdam UMC) postal vir večine raziskav.
Utemeljitev
Protokol je temeljil na dveh trditvah: da so blokatorji reverzibilni (prenehajte z zdravilom in puberteta se nadaljuje) in da pomagajo pri diagnozi, ker dajejo »čas za razmislek« brez trpljenja zaradi neželene pubertete. Tretji cilj je bil praktičen: nekoga, ki nikoli ne gre skozi puberteto svojega spola, je pozneje lažje narediti podobnega nasprotnemu spolu. Biggs trdi, da je bil ta kozmetični cilj pravi prodajni argument. Če skoraj vsi, ki začnejo z blokatorji, preidejo na hormone nasprotnega spola, se zdi, da »diagnostično« obdobje nikogar ne izloči (glej Blokatorji pubertete: vprašanje »gumba za pavzo«).
Pravila upravičenosti
Nizozemski protokol ni bil nikoli namenjen vsakemu mlademu človeku, ki je rekel, da je transspolen. Objavljena merila so bila stroga (Delemarre-van de Waal & Cohen-Kettenis 2006; de Vries et al. 2011):
| Pravilo | Kaj je zahtevalo | Zakaj je bilo pomembno |
|---|---|---|
| Zgodnja, vztrajna disforija | Spolna disforija od zgodnjega otroštva, ki se je poslabšala s prvimi telesnimi spremembami pubertete | Sledenje klinikov samih je pokazalo, da je disforija večine otrok, napotenih v kliniko, do adolescence oslabela (glej Desistenca). Disforijo, ki je trajala v puberteto in se tam okrepila, so obravnavali kot znak, da bo vztrajala. |
| Psihološka stabilnost | Brez resnih psihiatričnih stanj, ki bi lahko motila oceno ali zdravljenje; mladostnike s težavami, kot sta huda depresija ali psihoza, je bilo treba najprej zdraviti | Da bi zagotovili, da trpljenja ni povzročilo kaj drugega in da se mladi človek lahko spopade z zdravljenjem |
| Družinska podpora | Starši ali skrbniki, ki so podpirali zdravljenje in lahko ves čas nudili stabilno podporo | Zdravljenje je trajalo leta in je bilo odvisno od stabilnega doma |
| Starost in stopnja pubertete | Vsaj 12 let in stopnja Tanner 2–3 (prvi vidni znaki pubertete) | Kliniki so želeli, da mladostnik najprej doživi začetek lastne pubertete, kot diagnostični test |
| Celovita ocena | Veliko srečanj s strokovnjakom za duševno zdravje v dolgem obdobju pred vsakim medicinskim korakom in nadaljnja psihološka podpora | Za raziskovanje drugih razlag in podporo odločanju |
Ta merila so izključila velik del napotitev. V kohorti, iz katere sta izšli študiji iz let 2011 in 2014, je bilo 140 od 196 zaporedno napotenih mladostnikov ocenjenih kot upravičenih do medicinskega zdravljenja (de Vries et al. 2011). V kliniki v Leidnu med letoma 2010 in 2018 je bilo 143 od 214 mladostnikov, dovolj starih za zdravljenje (67 %), ocenjenih kot primernih za blokatorje (Brik et al. 2020).
Biggs je ugotovil, da praksa ni vedno ustrezala zapisanim pravilom. Najnižja starost 12 let ni bila vedno spoštovana, tabela v članku iz leta 2014 pa sama kaže, da so bile starosti ob začetku GnRHa v tej kohorti od 11,5 do 18,5 leta (Biggs 2023; de Vries et al. 2014).
Bi detranzicionirane osebe izpolnile merila?
Pravila upravičenosti so predpostavljala, da lahko skrbna ocena zgodnje, vztrajne disforije prepozna mladostnike, katerih disforija bo vztrajala. Nekatere detranzicionirane osebe pravijo, da bi prestale to presejanje. Opisujejo disforijo od otroštva, dolge ocene in nobenih očitnih opozorilnih znakov – in vseeno so detranzicionirale.
Že od 12. leta sem hodil na tedenske srečanja s psihologinjo, imel sem oceno zaradi spolne disforije, ki je bila sestavljena iz več srečanj v šestih mesecih, in diagnosticiran sem bil pri 15… Bil sem zelo jasen primer močno disforičnega binarnega trans fanta, ki je izpolnjeval diagnostična merila in ni kazal nobenih opozorilnih znakov, ki bi lahko nakazovali poznejšo detranzicijo, pa sem vseeno tu. —Wonderful_Walk4093, detranzicionirana ženska
Smešno, zdi se, da je marsikdo od nas tu ljudi, ki bi jih nekoč označili za »prave trans«. Disforija od otroštva, nobenega od stereotipnih znakov poznejše detranzicije. Res te prisili, da podvomiš v vso stvar. —malcoze, detranzicionirana ženska
Te pripovedi ne kažejo, kako pogosto zgodnji primeri detranzicionirajo. Kažejo, da osrednja predpostavka protokola – da lahko prava izbirna merila napovejo, kdo bo imel korist – za detranzicionirane ni samoumevna. Raziskava otroštva iste amsterdamske ekipe je ugotovila, da je disforija večine otrok, napotenih v kliniko, oslabela in da je bila disforija v otroštvu močno povezana s poznejšo privlačnostjo do istega spola (Desistenca). Biggs trdi, da se protokol nikoli ni ukvarjal s tem, kaj pomeni blokiranje pubertete za mladostnika, katerega disforija bi sicer morda oslabela.
Študija iz leta 2011: samo blokatorji
Kaj je naredila
de Vries et al. 2011, objavljena v Journal of Sexual Medicine, je spremljala prvih 70 od 111 mladostnikov, ki so jim v amsterdamski kliniki med letoma 2000 in 2008 predpisali blokatorje. Ocenjeni so bili pred začetkom GnRHa in znova tik pred začetkom hormonov nasprotnega spola, v povprečju približno dve leti pozneje. Meritve so zajemale vedenjske in čustvene težave (poročanje staršev in samoporočanje), depresijo, tesnobo, jezo, splošno delovanje po oceni klinikov, spolno disforijo in zadovoljstvo s telesom.
Kaj je ugotovila
- Vedenjske in čustvene težave ter depresivni simptomi so se zmanjšali, delovanje po oceni klinikov pa se je izboljšalo.
- Delež mladostnikov, katerih težave po poročanju staršev so bile v kliničnem obsegu, se je zmanjšal s 44 % na 22 %.
- Spolna disforija in nezadovoljstvo s telesom se nista spremenila. Tudi tesnoba in jeza ne.
- Noben mladostnik ni prenehal z blokatorji. Vseh 70 je prešlo na hormone nasprotnega spola.
Avtorji so zaključili, da lahko zatiranje pubertete »štejemo za dragocen prispevek« k zdravljenju.
Omejitve
- Brez primerjalne skupine. Izboljšanja lahko odražajo odraščanje, psihološko podporo, ki jo je prejel vsak mladostnik, ali regresijo k povprečju (ljudi pogosto ocenjujejo, ko je trpljenje veliko, zato poznejši rezultati običajno izgledajo bolje, karkoli se zgodi).
- Majhni in nepopolni podatki. Pri nekaterih meritvah so bili rezultati na voljo le za približno 41 mladostnikov, po ponovni analizi angleškega National Institute for Health and Care Excellence (NICE), ki je ugotovitve ocenil kot zelo nizko gotovost (NICE 2020).
- Na začetku večinoma normalni rezultati. Sporočene spremembe so bile večinoma premiki znotraj normalnega obsega.
- Osrednja težava se ni izboljšala. Zdravilo naj bi ublažilo trpljenje glede telesa, a meritve tega trpljenja so ostale nespremenjene.
- Vsi pacienti so nadaljevali. Da je 100 % prešlo na hormone, lahko beremo kot znak dobre izbire ali kot znak, da »diagnostični« premor ni deloval kot premor.
Študija iz leta 2014: po hormonih in operaciji
Kaj je naredila
de Vries et al. 2014, objavljena v Pediatrics, je spremljala isto kohorto vsaj eno leto po operaciji. Udeleženci so bili ocenjeni trikrat: pred blokatorji (povprečna starost 13,6), ob začetku hormonov nasprotnega spola (16,7) in po operaciji (20,7). Operacija je pomenila vaginoplastiko za trans ženske; za trans moške mastektomijo in histerektomijo z odstranitvijo jajčnikov.
Kdo je bil v končnem vzorcu
Od 70 mladostnikov v študiji iz leta 2011 je 55 (22 trans žensk, 33 trans moških) sodelovalo v končni oceni. Članek navaja 15 tistih, ki niso:
| Razlog | Število |
|---|---|
| Še ni minilo leto po operaciji | 6 |
| Medicinsko niso primerni za operacijo (na primer neurejena sladkorna bolezen, morbidna debelost) | 3 |
| Niso hoteli sodelovati | 2 |
| Niso vrnili vprašalnikov | 2 |
| So izpadli iz oskrbe | 1 |
| Umrla po vaginoplastiki (nekrotizirajoči fasciitis, huda okužba tkiva) | 1 |
Enajst od 15 nesodelujočih je bilo trans žensk (rojenih kot fantje). Popolni podatki v vseh treh časovnih točkah so bili na voljo za 40 udeležencev.
Kaj je ugotovila
- Spolna disforija in težave s telesno podobo so vztrajale med zatiranjem pubertete in »so se umaknile« po hormonih in operaciji.
- Psihološko delovanje se je vztrajno izboljševalo, do stopenj kliničnih težav, »nerazločljivih od vzorcev splošne populacije«.
- Dobro počutje in kakovost življenja sta bila opisana kot podobna ali boljša kot pri nizozemskih vrstnikih iste starosti.
- Noben udeleženec ni poročal o obžalovanju in vsi so bili »zelo ali precej zadovoljni« s svojimi operacijami.
Avtorji so zaključili, da protokol mladim s spolno disforijo daje »priložnost, da se razvijejo v dobro delujoče mlade odrasle«. Skupaj s člankom iz leta 2011 je to postalo glavni dokaz za protokol v smernicah, kot je smernica Endocrine Society iz leta 2017, in v Standardih oskrbe WPATH.
Kritike
Abbruzzese, Levine in Mason (2023)
Leta 2023 so E. Abbruzzese iz Society for Evidence-Based Gender Medicine (skupine, kritične do tranzicije mladih), psihiater Stephen Levine in pediatrinja Julia Mason objavili podrobno kritiko v Journal of Sex & Marital Therapy (Abbruzzese, Levine & Mason 2023). Bila je odgovor Annelou de Vries, ki je študiji branila pred prejšnjim člankom Levina in sodelavcev (de Vries 2023).
Avtorji sprejemajo, da so študije pokazale, da lahko hormoni in operacija »uspešno spremenijo fenotipski videz« mladostnikov. Trdijo pa, da študije niso pokazale psihološke koristi, dovolj velike, da bi opravičila škodo, »vključno z gotovostjo neplodnosti«. Njihove glavne točke:
- Pristranskost izbire. Naprej so šli in bili šteti le mladostniki, ki so v vsaki fazi šli dovolj dobro. Tisti, ki jih ni bilo mogoče operirati, ki se niso odzvali ali ki so odstopili, so izginili iz rezultatov. Po njihovih besedah so študije »nenamerno poročale le o svojih najboljših rezultatih«. Opozarjajo na končni vzorec 55, »s ključnimi rezultati na voljo le za 32 ljudi«.
- Lestvica spolne disforije je bila zamenjana. Utrecht Gender Dysphoria Scale (UGDS) ima moško in žensko različico z večinoma različnimi postavkami. Pred zdravljenjem in ob začetku hormonov so udeleženci izpolnili različico za svoj rojstni spol. Po operaciji so izpolnili različico za svoj identificirani spol. Članek to sam pove. Abbruzzese in sodelavci trdijo, da je prehod na lestvico, zasnovano za nasprotni spol, »v bistvu zagotovil« padec rezultatov, zato je glavna ugotovitev o »razrešitvi spolne disforije« »popolnoma neveljavna«.
- Zmeda zaradi terapije. Vsak mladostnik je prejemal stalno psihološko podporo, zato učinkov zdravil, terapije in zorenja ni mogoče ločiti.
- Telesne škode niso merili. Študije niso ocenjevale kosti, možganov ali spolne funkcije, čeprav so bila ta tveganja omenjena že na začetku.
- Obolevnost in umrljivost. Ob upoštevanju smrti in pacientov, ki jih zaradi medicinskih razlogov ni bilo mogoče operirati, avtorji ocenjujejo kratkoročno resno obolevnost in umrljivost na »morda do 6 %–7 %«.
- Slaba uporabnost. Po mnenju avtorjev je danes pogosta predstavitev v klinikah disforija, ki se je začela po puberteti, skupaj z izrazito duševno boleznijo: »dve klinični sliki, ki so ju Nizozemci izrecno izključili«. Ugotovitev torej ni mogoče uporabiti zanje.
Članek so napisali kritiki tranzicije mladih in ga je treba brati kot argument, ne kot nevtralen pregled. A vsako točko je mogoče preveriti v izvirnih člankih, dejstva, na katerih temelji (55 udeležencev, zamenjava lestvice, smrt, izključeni pacienti, pravila izbire), pa prihajajo iz lastnega poročanja nizozemskih avtorjev.
Michael Biggs
Biggsova zgodovina iz leta 2023 (Biggs 2023) pride do podobnih zaključkov po drugi poti. Trdi, da je bilo »število opažanj občutno manjše od 70«, da je bil padec spolne disforije »odvisen od neprimerljivih lestvic« (rezultati pred in po so prihajali iz različnih vprašalnikov) in da rezultati »izpuščajo eno pacientko, ki je umrla, ker je zatiranje pubertete zahtevalo bolj tvegano vaginoplastiko«. Dodaja, da nobena od dveh temeljnih trditev ni bila nikoli preverjena: ni bilo dokazano, da zatiranje štiri leta ali več ne pušča trajnega učinka, in ker so skoraj vsi prešli na hormone, »diagnostični« premor nikoli ni nikogar izločil. Protokol je tudi ignoriral povezavo med disforijo v otroštvu in poznejšo homoseksualnostjo ter učinek zatiranja na spolni razvoj.
Biggs je primerjal tudi nizozemske rezultate z zgodnjimi rezultati britanske ponovitve, ki jih je klinika Tavistock leta 2015 predstavila lastnemu odboru. Poročal je, da se nizozemsko izboljšanje psihološkega delovanja v Angliji ni ponovilo (Biggs 2020), in opozoril na znake v teh predhodnih podatkih, da je več samopoškodovanja in več težav pri dekletih (Carmichael et al. 2021). Ti predhodni podatki niso bili nikoli objavljeni v reviji, zato jih ni mogoče neodvisno preveriti.
Smrt po operaciji
Ena mlada trans ženska v kohorti je umrla po operaciji. Njen primer je ločeno objavila amsterdamska kirurška ekipa (Negenborn et al. 2017). Blokirana je bila od zgodnje pubertete, zato se njeno genitalno tkivo ni razvilo dovolj za standardno vaginoplastiko z inverzijo penisa. Kirurgi so namesto tega uporabili del črevesa, kar je bolj zapletena operacija. Razvila je nekrotizirajoči fasciitis, ki ga je povzročila odporna E. coli, in umrla.
Članek iz leta 2014 smrt omenja v enem stavku kot razlog za nesodelovanje. Kritiki trdijo, da bi bilo treba smrt, neposredno povezano s protokolom (zgodnje zatiranje, ki je privedlo do bolj tvegane operacije), obravnavati kot izid protokola, ne kot manjkajoče podatke. Ista težava s tkivom prizadene druge zgodaj blokirane osebe moškega spola; glej Vaginoplastika in Spolna funkcija.
Odstopi in manjkajoči podatki
Nizozemski avtorji niso poročali o statističnih razlikah na začetku med 55 udeleženci in 15 nesodelujočimi. Kritiki odgovarjajo, da so nesodelujoči ravno tisti ljudje, katerih izidi so za varnost najbolj pomembni, in da »ni razlike na začetku« ne pove nič o tem, kako jim je šlo pozneje. Ista težava se vleče skozi poznejše nizozemske študije. V kostni študiji van der Loos et al. 2023 je sodelovalo le 75 od 143 upravičenih oseb (52 %). V odrasli kohorti klinike je 36 % pacientov po nekaj letih prenehalo prihajati (Wiepjes et al. 2018).
Detranzicionirane osebe to točko pogosto izpostavijo iz lastnih izkušenj. Več jih pravi, da so preprosto prenehali hoditi v kliniko in ne bi bili nikoli zabeleženi kot detranzicionirani.
Po tem, ko sem prenehal z hormoni, nisem nikoli več govoril z zdravnikom v spolni kliniki, kako naj bi torej sploh vedeli, da sem detranzicioniral? —Lurkersquid, detranzicionirana ženska
Podpisal sem tudi papirje, ki pomenijo, da sem vključen v neko študijo, a precej sem prepričan, da me zdaj ne vodijo kot detranzicionirano osebo. Zato nisem prepričan, kako resnične so lahko te študije. Toliko detranzicioniranih preprosto izgine iz svojih klinik, ker imajo s tem povezano travmo in se ne želijo vrniti. —ClydeFallon, detranzicionirana ženska
Britanska ponovitev: Carmichael et al. (2021)
Gender Identity Development Service (GIDS) klinike Tavistock v Londonu je leta 2011 začel »Early Intervention Study«. Zasnovana je bila za ponovitev nizozemskega pristopa pri 12–15-letnikih s hudo, vztrajno disforijo, s podobnimi vstopnimi merili: vseživljenjska disforija, psihološka stabilnost in vsaj šest mesecev ocene (Carmichael et al. 2021).
| Amsterdam (de Vries et al. 2011) | London (Carmichael et al. 2021) | |
|---|---|---|
| Vzorec | 70 od 111 zdravljenih, 2000–2008 | 44, začeli 2011–2015 |
| Primerjalna skupina | Brez | Brez |
| Psihološke težave | Izboljšane | Brez sprememb (starši in samoporočanje) |
| Samopoškodovanje | Ni ločeno poročano | V povprečju brez sprememb |
| Spolna disforija | Brez sprememb | Brez sprememb |
| Prehod na hormone nasprotnega spola | 70 od 70 (100 %) | 43 od 44 (98 %) |
| Podatki v poznejših točkah | Približno 41–70 glede na meritev | 24 po 2 letih, 14 po 3 letih |
Avtorji niso našli »nobenih sprememb v psihološkem delovanju, kakovosti življenja ali stopnji spolne disforije«. Kostna gostota je zaostajala za vrstniki, stranski učinki, kot so glavoboli, vročinski oblivi in utrujenost, pa so bili pogosti. Študija je bila v reviji objavljena šele leta 2021, deset let po začetku; Biggs trdi, da je zamuda odražala razočaranje nad rezultati. Ponovna analiza objavljenih podatkov iz leta 2024 je namesto skupinskih povprečij pogledala vsakega posameznika. Ugotovila je, da se je 15–34 % mladih »zanesljivo poslabšalo«, odvisno od meritve in časovne točke (McPherson & Freedman 2024).
Najbolj neposreden poskus ponovitve nizozemske študije s podobnimi pravili izbire torej ni ponovil njenih psiholoških koristi. Poznejša ameriška študija 94 mladih, ki so začeli z blokatorji, prav tako ni našla merljivih sprememb duševnega zdravja v dveh letih, pri čemer je pri spremljanju manjkalo 37 % podatkov o depresiji (Olson-Kennedy et al. 2025; glej Študija Olson-Kennedy NIH).
Nizozemski odgovor
Nizozemski kliniki študij niso umaknili. V odgovoru Levinu in sodelavcem je de Vries trdila, da so kritiki raziskavo napačno razumeli, da so poznejše krajše študije prav tako pokazale izboljšano ali stabilno psihološko delovanje in olajšanje spolne neusklajenosti ter da sta bila skrbna ocena in informirano soglasje vedno priporočena (de Vries 2023). Širše nizozemsko stališče, ki sta ga leta 2026 ponovila nizozemski Svet za zdravje in vlada, je, da težave, ugotovljene v tujini (na primer s pregledom Cass v Angliji), prihajajo iz klinik, ki niso sledile nizozemskemu modelu, zato ne veljajo za nizozemsko oskrbo (Ministrstvo za zdravje, socialno varstvo in šport 2026).
Kako so klinike po svetu odstopile od meril
Nizozemski protokol se je hitro razširil. Na večini mest so prevzeli zdravila in starostne meje, pravila upravičenosti pa so omilili ali opustili.
Populacija pacientov se je spremenila
Od približno leta 2012 so se napotitve v mladostniške spolne klinike v mnogih državah močno povečale, večina pa se je premaknila k mladostnicam. Mnoge niso imele zgodovine disforije v otroštvu in so imele druge težave z duševnim zdravjem. V prvi finski službi za spol mladih je bilo 41 od 47 mladostnikov, ocenjenih v letih 2011–2013 (87 %), rojenih kot dekleta, 75 % jih je bilo prej v specialistični psihiatrični oskrbi iz drugih razlogov in 64 % ni imelo spolne disforije v otroštvu, ki bi se je spomnili oni ali njihovi starši (Kaltiala-Heino et al. 2015). To sta skupini – začetek po puberteti in pomembne psihiatrične težave – ki sta jih nizozemska merila izključevala. Glej Demografska sprememba in Hitro nastopajoča spolna disforija.
Anglija
V GIDS so blokatorje sprva dajali le v okviru študije Early Intervention Study. Pregled Cass 2024 je ugotovil, da so blokatorji od leta 2014, preden so bili na voljo kakršni koli rezultati, »prešli iz izključno raziskovalnega protokola v dostopnost v rutinski klinični praksi«. Dajali so jih širši skupini pacientov, ki ne bi izpolnjevala prvotnih vstopnih meril. Pregled je ugotovil tudi, da je bila ocena nedosledna in da druge razlage trpljenja, kot sta avtizem in travma, pogosto niso bile raziskane. Glej GIDS Tavistock in Bell proti Tavistocku.
Smernice
- Smernica Endocrine Society iz leta 2017 je priporočala blokatorje ob prvih znakih pubertete. Po lastni oceni so bili dokazi za vsakim priporočilom za mladostnike nizke ali zelo nizke kakovosti. Glej Endocrine Society.
- WPATH Standards of Care 8 (2022) zahtevajo »več let« vztrajnega trpljenja in temeljito oceno, ne postavljajo pa zahteve, da se je disforija začela v zgodnjem otroštvu. Niso določili najnižje starosti za hormone ali večino operacij. Starostne meje v osnutku iz leta 2021 so bile pred objavo odstranjene. Glej WPATH.
- Številne ameriške klinike so se premaknile k »potrjujočemu« modelu, v katerem je navedena identiteta mladega sprejeta, ne pa raziskana (glej Pregledi dokazov: model potrjevanja).
Znotraj Nizozemske
Tudi v nizozemskih klinikah se je praksa premaknila. V Leidnu (2010–2018) je bila tipična starost ob začetku blokatorjev 15 za trans dekleta in 16 za trans fante, pozno v puberteti ali po njej. Dvajset mladostnikov je ostalo na blokatorjih dlje od načrtovanega, pogosto zaradi nestabilnih družinskih razmer, avtizma ali depresije (Brik et al. 2020). V amsterdamski kohorti 720 oseb je bila mediana starosti ob začetku blokatorjev 16,0 za osebe, rojene kot dekleta (van der Loos et al. 2022). Dvajsetletni pregled 1.766 otrok in mladostnikov v Amsterdamu je pokazal strm porast napotitev, premik k ženskam in naraščajočo starost ob sprejemu in ob začetku blokatorjev (van der Loos et al. 2023, J Sex Med).
Kaj opisujejo detranzicionirane osebe
Detranzicionirane osebe, zdravljene zunaj Nizozemske, pogosto opisujejo korake, ki naj bi jih nizozemska merila zagotovila, kot manjkajoče: ocene z nekaj srečanji, prezrto psihiatrično zgodovino in starše, ki so jim rekli, da je zdravljenje nujno.
Želim si, da bi lahko kdo ovrgel trditev, da blokatorji niso eksperimentalni in da se dosledno uporabljajo že desetletja. Zelo zavajajoča izjava, ker nizozemskega protokola v drugih državah niso upoštevali; radikalno so ga spremenili z uporabo pri drugi populaciji. Zgodovinsko gledano nikoli ni bil uporabljen, kadar so imeli otroci disforijo s poznim začetkom v najstniških letih. —Takeshold, detranzicionirana ženska
Spomnim se, da sem bil star 16 in sem šel v spolno kliniko, in tako me je bilo strah, da me bodo zadrževali. Tako sem skrbel, da jih bo motilo dejstvo, da dobesedno pričam na sodišču proti nekomu, ki me je posilil, da imam motnjo hranjenja, da imam zgodovino depresije in poskusov samomora, hudo vseživljenjsko tesnobo in panične napade – a njih te stvari sploh niso skrbele. —Admirable_Treacle_97, detranzicionirana ženska
Pri 16 letih so mi predpisali estrogen in blokatorje pubertete. Samo dva enourna srečanja s psihiatrom v otroški bolnišnici, nato sem dobil zeleno luč za začetek hormonskega zdravljenja. —Dear-Shift-7636, detranzicionirani moški
Te pripovedi opisujejo zdravljenje, ki je kršilo prvotna pravila: psihiatrično nestabilnost, malo raziskovanja in v nekaterih primerih hormone, začete skupaj z blokatorji. Glej Duševno zdravje in spolna disforija, Travma in Informirano soglasje.
Blokiranje v mladosti: pripovedi detranzicioniranih in trans oseb
Detranzicionirane osebe
Nekatere detranzicionirane osebe so prejele blokatorje v zgodnji adolescenci, blizu starosti in stopnje pubertete, ki ju je predvideval protokol. Njihove pripovedi se osredotočajo na to, kako je bila odločitev predstavljena, kaj ni bilo raziskano in kaj je bilo izgubljeno.
Družina enega komentatorja je nizozemski protokol načrtovala po imenu:
Pri 12 letih sem dobil blokatorje in nato začel z nizkim odmerkom testosterona, ki je posnemal moško puberteto. Z družino smo načrtovali nizozemski protokol, odkar sem bil precej majhen. Imam zelo mešane občutke – v nekaterih primerih bi se lahko izšlo, a neznank je preveč. Starši so si resnično želeli najboljše zame in prejemali so le potrjujoče informacije in vire. Zdaj sem 15-letna ženska z globokim glasom in moškim obrazom in pred kratkim sem se odločil, da preneham z blokatorji in T. Počutim se kot znanstveni eksperiment in v bistvu le čakam, da vidim, kaj se bo zgodilo z mojim telesom. —redactedchicken, komentator na /r/detrans
Drugi opisujejo blokatorje kot prvi korak na poti, po kateri so jih silili, da gredo hitro, da ne bi šli skozi lastno puberteto:
Socialno sem tranzicioniral pri 10 letih, zelo hitro so me dali na blokatorje, a testosteron sem začel šele pri približno 15/16. Moja izkušnja je bila podobna tvoji: rekli so mi, naj ukrepam hitro, da ne bom šel skozi žensko puberteto; to je bila tudi ena glavnih točk, ki me je vodila k nadaljnji tranziciji, vsi so me samo potrjevali, zato sem kot majhen otrok mislil, da je super, do nedavnega. —Empty_Context222, detranzicionirana ženska
Čeprav je bila to moja izbira in se zavedam, da sem zanjo vsaj delno odgovoren, sem še vedno tako vznemirjen, da so mi pri 14 dali blokatorje in pri 16 injekcije testosterona. Moji možgani niso bili dovolj razviti, da bi v celoti razumeli (včasih nepovratne) spremembe, ki jih bo prineslo hormonsko zdravljenje, in če bi se terapevti res potrudili iti globlje, bi ugotovili, da je bilo tisto, kar sem zamenjal za spolno disforijo, v resnici le globoko zakoreninjena travma in sovraštvo do sebe. —Luzzenz, detranzicionirana ženska
Nekateri pravijo, da so jim rekli, da so blokatorji neškodljivi, kar odmeva jezik »popolne reverzibilnosti« iz predloga iz leta 1996:
Ko sem bil mlajši, sem si želel blokatorje pubertete, ker sem slišal, da so neškodljivi in da bodo pomagali ljudem, ki se tako kot jaz borijo s svojo podobo o sebi. Nikoli mi niso povedali o kakršni koli biološki škodi, ki bi jo lahko povzročili. —willow_wind, dvomi o lastnem trans statusu
In nekateri opozarjajo, da urnik protokola sam – blokatorji od 12 do hormonov pri 16 – pomeni leta zatiranja, ne kratek premor:
Poleg tega bi moral biti nekdo na blokatorjih približno 5 let med začetkom pubertete in časom, ko je dovolj star za informirano odločitev o tranziciji. Tega ni mogoče šteti za kratkoročni potek. —bigbeard61, moški, ki je opustil tranzicijo
Trans osebe
Trans osebe, ki so prejele blokatorje zgodaj ali si želijo, da bi jih, jih pogosto opisujejo kot zdravljenje, ki jih je obvarovalo pred najbolj bolečimi in trajnimi učinki napačne pubertete. V najmočnejši obliki to stališče pravi, da je rojstna puberteta sama po sebi nepovratna. Odrekanje blokatorjem torej ni nevtralna izbira, in mladostnik, ki jih preneha jemati, lahko še vedno gre skozi svojo puberteto.
Nekomu dati način, da ne utrpi škode napačne pubertete, je namen blokatorjev. Dati mu priložnost, da se odloči, preden se mu vsilijo napačni hormoni, kajne? Če nekomu ne daš, kar si želi, ga ne sili, da živi skozi tisto, kar mu lahko zelo dobro škoduje. —ZoeyKaisar, trans ženska (MTF)
Če tvoj 13-letnik trpi zaradi pubertete, so lahko blokatorji pubertete varna, reverzibilna možnost, da mu daš čas za raziskovanje lastne identitete brez dodatnega stresa zaradi neželenih telesnih sprememb. —Alexzulii, trans moški (FTM)
Od 7. leta sem vedel, da je nekaj tam, a takrat nisem vedel, da je biti trans sploh stvar. Zato sem se zatiral do zgodnjih dvajsetih in me je desetletje pubertete travmatiziralo. Če bi takrat vedel, kaj je to, ne bi toliko trpel in prepričan sem, da bi lahko prepričal starše, da me dajo na blokatorje pubertete. —Ok_Delay1124, trans ženska (MTF)
Ni vsaka trans pripoved tako enoznačna. Trans moški, ki je prejel blokatorje pri 11 ali 12 letih, je bil zanje hvaležen, a je tudi rekel, da ne obžaluje dela ženske pubertete, skozi katerega je šel:
Popolnoma razumem – ženske pubertete sploh ne »obžalujem«. Nisem šel skozi vso, a spomnim se, da sem bil navdušen nad prsmi in podobnim, vesel sem, da sem lahko tako zgodaj dobil hormonske blokatorje (približno 11–12). —MISOSOOUPE, trans moški (FTM)
Kje se pripovedi srečata in kje razideta
| Vprašanje | Trans pripovedi | Pripovedi detranzicioniranih |
|---|---|---|
| Kaj naredijo blokatorji? | Preprečijo nepovratne spremembe napačne pubertete; kupijo čas | Ustavijo razvoj v oknu, ki se ne vrne; niso premor |
| Je zgodnje zdravljenje prednost? | Da: zgodneje pomeni manj trpljenja in boljše telesne izide pozneje | Zgodnje zdravljenje je prišlo, preden so lahko razumeli, kaj se odloča, ali raziskali druge vzroke |
| So bila tveganja pojasnjena? | Pogosto opisana kot varna in reverzibilna | Pogosto pravijo, da so jim rekli, da so blokatorji neškodljivi |
| In »čas za razmislek«? | Čas za raziskovanje identitete brez trpljenja | Čas je bil uporabljen za pripravo naslednjega koraka, ne za dvom o njem |
Obe skupini opisujeta isto zdravljenje, v nekaterih primerih pri istih letih, z nasprotnimi izidi. Obe opisujeta zgodnjo adolescenco kot čas, ko je bilo treba odločitve sprejemati pod pritiskom. Nesoglasje je o tem, katera napaka je hujša: iti skozi puberteto, ki si je nisi želel, ali zamuditi tisto, ki bi si jo pozneje želel imeti. Nizozemske študije tega ne morejo razrešiti, ker nikoli niso spremljale skupine, ki ne bi prejela blokatorjev, in so se ustavile pri približno 20 letih.
Kaj so nizozemski kliniki rekli od takrat
Nizozemska ekipa je branila svoje prvotno delo, hkrati pa na več mestih opozorila, da ga ne bi smeli nekritično uporabljati pri današnjih pacientih.
- 2020: »Nekaj previdnosti je upravičene.« V komentarju v Pediatrics je Annelou de Vries opozorila, da je prvotni protokol zahteval »prisotnost spolne disforije od zgodnjega otroštva«. Opozorila je, da mladostniki z zgodovino, ki se je začela po puberteti, v adolescenci »še niso sodelovali v zgodnjih ocenjevalnih študijah«. Rekla je, da to »odpira vprašanje«, ali pozitivni izidi veljajo tudi za mladostnike, ki se danes »pojavljajo v izjemno velikem številu«, vključno s starejšimi »morda brez otroške zgodovine«. Opozorila je, da nekatere zgodbe primerov opisujejo pozneje predstavljene mladostnike, ki sčasoma detranzicionirajo, in da sistematične študije prenehanja po hormonih ali operaciji »trenutno manjkajo« (de Vries 2020).
- 2021: »Ne vemo, ali je študije, ki smo jih izvedli v preteklosti, mogoče še uporabiti za ta čas.« Thomas Steensma iz amsterdamskega centra je za nizozemski časopis Algemeen Dagblad rekel, da se »prijavlja veliko več otrok, in tudi drugačnega tipa«, pri čemer je rojenih kot dekleta trikrat več kot rojenih kot fantje. Rekel je, da je raziskav blokatorjev in hormonov pri mladih malo, »zato se to šteje tudi za eksperimentalno«. Kritiziral je tudi klinike v tujini, ker so »slepo« prevzele nizozemske obravnave, ne da bi raziskale svoje paciente (angleški prevod prek Voorzij). Nekaj mesecev pozneje je za NRC rekel, da ni »dokazov« za modno muho in da novejše ženske pacientke niso bile bolj ali manj spolno neusklajene od prejšnjih (NRC 2021).
- 2022–2024: obramba študij. De Vries je branila ugotovitve iz let 2011 in 2014 pred kritiki (de Vries 2023), ekipa pa še vedno stoji za protokolom. Opirajo se na svoje podatke o časovnih trendih, ki med amsterdamskimi napotitvami od leta 2000 do 2016 niso našli sprememb v intenzivnosti disforije ali psihološkem delovanju, razen premika v razmerju spolov.
Stališči lahko sobivata: nizozemski kliniki vztrajajo, da njihov model deluje za paciente, za katere je bil zasnovan, in da so klinike, ki so omilile merila, ločena težava. Nekatere detranzicionirane osebe berejo opozorila klinikov kot priznanje, da dokazi nikoli niso zajeli ljudi, kot so oni.
Avtorji nizozemskih študij začenjajo na glas govoriti, da sedanji sistem samo potrjevanja ni podprt z njihovimi ugotovitvami zaradi populacijskih razlik, čeprav se te iste študije uporabljajo skoraj izključno za njegovo upravičevanje. —spare_eye, ženska, ki je opustila tranzicijo
Novejši nizozemski podatki spremljanja
Nadaljevanje hormonov: van der Loos et al. (2022)
Največja novejša nizozemska študija je povezala zapise amsterdamske klinike z nacionalnim registrom receptov (van der Loos et al. 2022, Lancet Child & Adolescent Health).
- Kdo: 720 oseb (69 % rojenih kot dekleta), ki so začele z blokatorji pred 18. letom in nato dodale hormone nasprotnega spola.
- Ugotovitev: Konec leta 2018 je imelo 704 (98 %) recept za hormone nasprotnega spola; 16 jih ni imelo.
- Starosti: Mediana starosti ob začetku blokatorjev je bila 14,1 za rojene kot fantje in 16,0 za rojene kot dekleta. Ob koncu spremljanja je bila mediana starosti le približno 20 in 19 let.
- Brez napovednikov: Starost, stopnja pubertete, leto prvega obiska in odstranitev gonad niso napovedovali prenehanja.
Avtorji so izid označili za pomirjujoč. Njegove omejitve so pomembne:
- Recept ni merilo koristi. Študija je štela zavarovalni recept na določen datum. Ni merila, ali so ljudje zdravila jemali, niti njihovega dobrega počutja, zadovoljstva ali obžalovanja.
- Spremljanje je bilo kratko. V amsterdamski odrasli kohorti se je obžalovanje pojavilo v povprečju približno 11 let po začetku hormonov, z razponom od približno 4 do 22 let (Wiepjes et al. 2018). Večina udeležencev študije iz leta 2022 te točke ni dosegla.
- Gonadektomija vsiljuje nadaljevanje. Ljudje, ki so jim odstranili jajčnike ali moda, potrebujejo spolni hormon vse življenje za zaščito kosti. Nadaljnji recept ne kaže, da še vedno podpirajo svojo tranzicijo.
- Šteti so bili le tisti, ki so prišli do hormonov. Kdor je prenehal po samih blokatorjih, je bil izključen.
- Drugi podatki se razlikujejo. Ameriška študija vojaških zdravstvenih zapisov je ugotovila, da je približno 3 od 10 prenehalo s hormoni v štirih letih (Roberts et al. 2022).
Nekateri trans komentatorji navajajo visoke stopnje nadaljevanja kot dokaz, da mladostniki, ki začnejo zdravljenje, redko spremenijo mnenje. Detranzicionirane osebe, ki so o študiji razpravljale ob izidu, so vprašale, kaj 98 % pravzaprav meri:
Po mojem mnenju bi bila največja težava razlog za nadaljevanje. So udeleženci nadaljevali z zdravljenjem zaradi zadovoljstva ali ker so čutili, da morajo nadaljevati zaradi razvojnih, socialnih ali medicinskih težav? —OnceBitten8240, detranzicionirana ženska
Prenehanje blokatorjev
Nizozemske študije poročajo, da zelo malo mladostnikov preneha z blokatorji:
- 1,4 % tistih, ki so v dvajsetletnem amsterdamskem pregledu začeli z blokatorji, je prenehalo, večinoma ker je njihova disforija izginila (van der Loos et al. 2023, J Sex Med).
- 3,5 % (5 od 143) v Leidnu je prenehalo, ker niso več želeli spolnega zdravljenja. Njihovi razlogi so vključevali občutek nebinarnosti, zaljubljenost in družinske ali osebne težave (Brik et al. 2020).
Leidenski avtorji so sami zapisali, da visok prehod na hormone lahko odraža merila upravičenosti, ki izbirajo mladostnike z zelo veliko verjetnostjo nadaljevanja, in da njihova študija ni mogla pokazati, ali blokatorji sami naredijo vztrajanje bolj verjetno.
Druge nizozemske študije izidov
Druga amsterdamska spremljanja so ugotovila, da je bila kostna gostota hrbtenice pri rojenih kot fantje še vedno pod ravnijo pred zdravljenjem glede na starost po približno 12 letih hormonov (van der Loos et al. 2023); da nobena od 29 trans žensk, blokiranih v zgodnji puberteti, ob operaciji ni imela zrelih semenčic (de Nie et al. 2022); in da je bilo obžalovanje odraslih po gonadektomiji 0,3–0,6 %, šteto le kot ponovni začetek hormonov rojstnega spola, pri čemer 36 % pacientov ni več prihajalo (Wiepjes et al. 2018). Te so obravnavane na straneh Blokatorji pubertete, Plodnost in Obžalovanje tranzicije.
Pregled nizozemskega Sveta za zdravje (2026)
Po dveh predlogih v nizozemskem parlamentu je ministrica za zdravje prosila nizozemski Svet za zdravje (Gezondheidsraad), naj pregleda spolno oskrbo mladih. Njegovo priporočilo, objavljeno 30. junija 2026, zajema blokatorje in hormone nasprotnega spola za osebe, mlajše od 18 let, ne pa operacij (Gezondheidsraad 2026). Njegovi glavni zaključki:
- Nizozemska spolna oskrba mladih je »skrbno organizirana«, z obsežno raziskovalno fazo, in se ujema z nizozemskim pravnim okvirom.
- Zdravljenja dosežejo predvidene telesne učinke. Obstajajo »znaki določenega izboljšanja« duševnih izidov in sedanji podatki o neželenih učinkih niso razlog za zaskrbljenost.
- Učinki na kognicijo in plodnost so premalo raziskani, dolgoročni podatki pa manjkajo.
- Nizozemske študije kažejo, da 0 % do 3,5 % preneha s hormoni, ki so jih začeli kot mladoletniki, in niso našle obžalovanja. Toda števila ljudi z obžalovanjem »ni mogoče ustrezno ugotoviti« zaradi kratkega spremljanja in »znatnega osipa« v študijah. Svet je videl tudi znake, da nekateri, ki prenehajo ali obžalujejo, tega ne povedo svojim izvajalcem oskrbe.
- Mednarodna praksa, ki se sklicuje na nizozemski protokol, »ni vedno usklajena« s sedanjim nizozemskim modelom in ni jasno, ali so druge države posvetile dovolj pozornosti raziskovanju in psihološki podpori.
Svet ni priporočil spremembe organizacije oskrbe, z obrazložitvijo, da lahko tudi nedelovanje škoduje duševnemu zdravju. Priporočil je več raziskovanja spolnih vprašanj v splošni praksi in redni oskrbi duševnega zdravja, jasnejša pravila o diagnozi in o oceni sposobnosti mladega za soglasje, večcentrične študije s spremljanjem »globoko v odraslost« v vzorcih, ki odražajo novejše napotitve, in nacionalno standardizirano spremljanje, deloma za sledenje prenehanja, obžalovanja in detranzicije. Priporočil je tudi raziskave izkušenj in potreb po oskrbi ljudi, ki prenehajo ali obžalujejo, tudi zunaj specializiranih spolnih centrov. Nizozemska vlada je priporočilo sprejela oktobra 2026 (Ministrstvo za zdravje, socialno varstvo in šport 2026).
Nizozemska je torej ubrala drugačno pot kot Anglija, Švedska in Finska, ki so blokatorje omejile po lastnih pregledih dokazov (glej Pregledi dokazov). Besedilo nizozemskega sveta samo sprejema marsikatero vrzel, ki so jo izpostavili kritiki: brez dolgoročnih podatkov, neznane stopnje obžalovanja, znaten osip in pacienti, ki zapustijo oskrbo, ne da bi bili šteti.
Detranzicionirane osebe, ki so se vrnile v nizozemske klinike po pomoč, opisujejo sistem, ki jih ni pričakoval:
Stopil sem v stik s spolno terapevtko in moral sem ji razložiti, zakaj obžalujem svojo tranzicijo. Na srečo je bila ženska, ki je bila moja terapevtka, res prijazna, a zelo očitno je bilo, da ni imela pojma, da je obžalovanje stvar. Rekla mi je, da jih ima manj kot 1 % obžalovanje, tako da sem bil očitno zanjo zelo zanimiv primer. —MoonKitten7, detranzicionirana ženska
Kaj to pomeni
- Pionirsko, a omejeno. Nizozemske študije so bile prvi prospektivni podatki o zatiranju pubertete pri disforiji. Bile so tudi majhne, nekontrolirane, iz ene klinike in so se ustavile pri približno 20 letih. Njihove glavne ugotovitve so sporne iz preverljivih razlogov: spremenjen vprašalnik, koristi, ki jih ni mogoče ločiti od terapije in zorenja, in končni vzorec, ki je izključil tiste, ki poti niso mogli dokončati, vključno z eno pacientko, ki je umrla.
- Edina tesna ponovitev je spodletela. Britanska študija s podobnimi merili ni našla psihološkega izboljšanja, ponovna analiza pa je ugotovila, da se je znatna manjšina poslabšala.
- Merila so bila pomembna – in so bila opuščena. Protokol je bil zasnovan za zgodaj začete, psihološko stabilne in dobro podprte mladostnike. Pacienti, ki so poganjali porast napotitev po letu 2012, pogosto niso izpolnjevali nobenega od teh meril, mnoge klinike pa so jih vseeno zdravile. Nizozemski kliniki, pregled Cass in nizozemski Svet za zdravje so vsi pozvali k raziskavam te novejše skupine.
- Nadaljevanje ni isto kot korist. Novejši nizozemski podatki kažejo, da skoraj vsi, ki začnejo z blokatorji, nadaljujejo s hormoni in skoraj vsem je okoli 20. leta še vedno predpisan hormon. To ne kaže, da jim gre bolje, in ne zajame poznejšega obžalovanja ali tistih, ki so zapustili oskrbo.
- Kaj ni znano. Nobena študija ni spremljala pacientov nizozemskega protokola do srednjih let glede duševnega zdravja, spolne funkcije, plodnosti, zlomov kosti ali detranzicije. Nobena študija jih ni primerjala s podobnimi mladostniki, ki niso prejeli blokatorjev.
Povezane strani
- Blokatorji pubertete: dokazi, trans in detrans perspektive
- Pregledi dokazov: pregled Cass in spolna medicina mladih
- Desistenca: zapustitev trans identitete pred medikalizacijo
- GIDS Tavistock
- WPATH: datoteke, zatrti pregledi in škandali
- Smernica Endocrine Society
- Plodnost in tranzicija
- Vaginoplastika
- Demografska sprememba v trans identifikaciji
- Obžalovanje tranzicije
- Informirano soglasje v spolni medicini
- Pravo o spolu in spolni identiteti v Evropi
Viri
- Abbruzzese, E., Levine, S. B. & Mason, J. W. (2023). The Myth of "Reliable Research" in Pediatric Gender Medicine: A critical evaluation of the Dutch Studies—and research that has followed. Journal of Sex & Marital Therapy, 49(6). vir.
- Biggs, M. (2020). Gender Dysphoria and Psychological Functioning in Adolescents Treated with GnRHa: Comparing Dutch and English Prospective Studies. Archives of Sexual Behavior, 49(7), 2231–2236. vir.
- Biggs, M. (2023). The Dutch Protocol for Juvenile Transsexuals: Origins and Evidence. Journal of Sex & Marital Therapy, 49(4), 348–368. vir.
- Brik, T. et al. (2020). Trajectories of Adolescents Treated with Gonadotropin-Releasing Hormone Analogues for Gender Dysphoria. Archives of Sexual Behavior. stran študije, vir.
- Carmichael, P. et al. (2021). Short-term outcomes of pubertal suppression in a selected cohort of 12 to 15 year old young people with persistent gender dysphoria in the UK. PLOS ONE. stran študije, vir.
- Cass, H. (2024). Independent review of gender identity services for children and young people: Final report. stran študije, vir.
- Cohen-Kettenis, P. T. & van Goozen, S. H. M. (1998). Pubertal delay as an aid in diagnosis and treatment of a transsexual adolescent. European Child & Adolescent Psychiatry, 7, 246–248. vir.
- Cohen-Kettenis, P. T., Delemarre-van de Waal, H. A. & Gooren, L. J. G. (2008). The treatment of adolescent transsexuals: changing insights. Journal of Sexual Medicine, 5(8), 1892–1897. vir.
- Coleman, E. et al. (2022). Standards of Care for the Health of Transgender and Gender Diverse People, Version 8. International Journal of Transgender Health. stran študije, vir.
- de Nie, I. et al. (2022). Histological study on the influence of puberty suppression and hormonal treatment on developing germ cells in transgender women. Human Reproduction. stran študije, vir.
- de Vries, A. L. C. et al. (2011). Puberty suppression in adolescents with gender identity disorder: a prospective follow-up study. Journal of Sexual Medicine. stran študije, vir.
- de Vries, A. L. C., McGuire, J. K., Steensma, T. D., Wagenaar, E. C. F., Doreleijers, T. A. H. & Cohen-Kettenis, P. T. (2014). Young adult psychological outcome after puberty suppression and gender reassignment. Pediatrics, 134(4), 696–704. vir.
- de Vries, A. L. C. (2020). Challenges in Timing Puberty Suppression for Gender-Nonconforming Adolescents. Pediatrics, 146(4), e2020010611. vir.
- de Vries, A. L. C. (2023). Ensuring Care for Transgender Adolescents Who Need It: Response to 'Reconsidering Informed Consent for Trans-Identified Children, Adolescents and Young Adults'. Journal of Sex & Marital Therapy, 49(1), 108–114. vir.
- Delemarre-van de Waal, H. A. & Cohen-Kettenis, P. T. (2006). Clinical management of gender identity disorder in adolescents: a protocol on psychological and paediatric endocrinology aspects. European Journal of Endocrinology, 155(Suppl 1), S131–S137. vir.
- Gezondheidsraad (Health Council of the Netherlands) (2026). Transgenderzorg voor jongeren (Transgender care for young people). Publication 2026/12. vir.
- Ministry of Health, Welfare and Sport (2026). Beleidsreactie op advies Transgenderzorg voor jongeren (Government response to the Health Council advice). vir.
- Gooren, L. & Delemarre-van de Waal, H. (1996). The feasibility of endocrine interventions in juvenile transsexuals. Journal of Psychology & Human Sexuality, 8(4), 69–74. vir.
- Hembree, W. C. et al. (2017). Endocrine Treatment of Gender-Dysphoric/Gender-Incongruent Persons: An Endocrine Society Clinical Practice Guideline. Journal of Clinical Endocrinology & Metabolism. stran študije, vir.
- Kaltiala-Heino, R. et al. (2015). Two years of gender identity service for minors: overrepresentation of natal girls with severe problems in adolescent development. Child and Adolescent Psychiatry and Mental Health. stran študije, vir.
- McPherson, S. & Freedman, D. E. P. (2024). Psychological Outcomes of 12–15-Year-Olds with Gender Dysphoria Receiving Pubertal Suppression in the UK: Assessing Reliable and Clinically Significant Change. Journal of Sex & Marital Therapy, 50(3), 315–325. vir.
- National Institute for Health and Care Excellence (2020). Evidence review: Gonadotrophin releasing hormone analogues for children and adolescents with gender dysphoria. vir.
- Negenborn, V. L. et al. (2017). Lethal Necrotizing Cellulitis Caused by ESBL-Producing E. Coli after Laparoscopic Intestinal Vaginoplasty. Journal of Pediatric and Adolescent Gynecology, 30(1). vir.
- NRC (2021). Zijn de zorgen over transjongeren bij de genderpoli terecht? (interview with Thomas Steensma). vir.
- Olson-Kennedy, J. et al. (2025). Mental and Emotional Health of Youth after 24 months of Gender-Affirming Medical Care Initiated with Pubertal Suppression. medRxiv (preprint). stran študije, vir.
- Roberts, C. M. et al. (2022). Continuation of Gender-affirming Hormones Among Transgender Adolescents and Adults. Journal of Clinical Endocrinology & Metabolism. stran študije, vir.
- Teteleptal, B. (2021). Interview with Thomas Steensma, Algemeen Dagblad, 27 February 2021 (English translation by Voorzij). vir.
- van der Loos, M. A. T. C. et al. (2022). Continuation of gender-affirming hormones in transgender people starting puberty suppression in adolescence: a cohort study in the Netherlands. Lancet Child & Adolescent Health. stran študije, vir.
- van der Loos, M. A. T. C. et al. (2023). Children and adolescents in the Amsterdam Cohort of Gender Dysphoria: trends in diagnostic- and treatment trajectories during the first 20 years of the Dutch Protocol. Journal of Sexual Medicine, 20(3), 398–409. vir.
- van der Loos, M. A. T. C. et al. (2023). Bone Mineral Density in Transgender Adolescents Treated With Puberty Suppression and Subsequent Gender-Affirming Hormones. JAMA Pediatrics. stran študije, vir.
- van der Loos, M. A. T. C. (2024). The Dutch Protocol: Coming of Age (doctoral thesis, Vrije Universiteit Amsterdam). vir.
- Wiepjes, C. M. et al. (2018). The Amsterdam Cohort of Gender Dysphoria Study (1972–2015): Trends in Prevalence, Treatment, and Regrets. Journal of Sexual Medicine. stran študije, vir.
Nazadnje posodobljeno: · 1 ogled
Predlagajte članek ali izboljšavo
Ste opazili, da na tej strani kaj manjka, je nejasno ali napačno, ali imate idejo za soroden članek? Sporočite nam in si bomo ogledali.
Sorodne strani:
- Pregledi dokazov: Cassova revizija in spolna medicina mladih
Kaj so ugotovili Cassova revizija in nacionalni pregledi dokazov na Švedskem, Finskem, Norveškem, v ZDA in drugod o spolni medicini za mlade in detranziciji.
- Zgodovina spolne medicine: od Hirschfelda do afirmacije
Kako se je spolna medicina razvila od Hirschfeldovega berlinskega inštituta do afirmativnega modela in zakaj so nedavni pregledi dokazov stopili korak nazaj.
- Hormoni nasprotnega spola: učinki, tveganja, prenehanje
Kako se predpisujejo hormoni nasprotnega spola, kaj spremenijo, trajni učinki, vsa znana tveganja, šibki dokazi o koristi in kaj poročajo detranzicionirani.
- Jatrogena škoda: ko spolna medicina škoduje
Jatrogena škoda v spolni medicini: škoda zaradi samih posegov prehoda, mehanizmi, razprava o dokazih in pripovedi detrans oseb.
- Informirana privolitev v spolni medicini
Kaj informirana privolitev pomeni v spolni medicini, kako detranzicionarji opisujejo njene okvare in kaj raziskave kažejo o razkrivanju tveganj.
- Škandali spolne medicine in žvižgači
Žvižgači, zadržane študije, ugotovitve regulatorjev in poravnave v spolni medicini za mlade po svetu: kaj je bilo zatrjevano, kaj dokazano in izidi.
- Samomor in tranzicija: pripoved proti dokazom
Pripoved »tranzicija ali samomor« proti podatkom anket, klinik in registrov: psihiatrično zmedenje, tveganje okužbe ter izkušnje oseb detrans in trans.
- Tranzicijska kirurgija: posegi, izidi in obžalovanje
Pregled tranzicijskih operacij: kaj odstrani posamezen poseg, dokazi o zapletih in obžalovanju, mladoletni, soglasje in izkušnje detranzicije.