Bil/-a sem trans otrok, da ti ne bo treba biti
Jake je začel jemati T šele pri 16 letih po LETIH terapije in testov. Zdaj otroci dobijo hormone v 20-minutnih Zoom klicih. Val detransicije je tu in bo stalo prave trans osebe njihove oskrbe.
Pregled
Jake, 31, je začel medicinsko tranzicijo pri 16 letih po letih terapije in skrbnega preverjanja. Svojo previdno, multidisciplinarno pot primerja z današnjimi spletnimi klinikami, ki predpisujejo testosteron po 20-minutnem uvodnem razgovoru prek Zooma, ter opozarja, da sproščeno preverjanje že povzroča porast ljudi, ki detranzicionirajo, čeprav nikoli niso bili zares transseksualni, in da bo odziv javnosti ogrozil dostop za tiste z legitimnim zdravstvenim stanjem.
Poln povzetek videa
Jake, 31-letni trans moški, ki živi v Chicagu, pripoveduje, da je po več letih terapije medicinsko tranzicijo začel pri 16 letih. Odraščal je v majhnem mestu v osrednjem Illinoisu z materjo samohranilko, gorečo kristjanko, ki je delala kot letalska reševalka (paramedik). Opisuje se kot klasična »tomboy« punca, ki jo je vleklo k »fantovskim stvarem« in je že od najzgodnejših spominov čutil, da »bi moral biti fant«. Do srednje šole je odraslim govoril, da je »možata lezbijka«, vendar je po srečanju s trans moškim, ki je pozneje postal njegov terapevt, izvedel, da je tranzicija možna. Pred prvo injekcijo testosterona julija 2009, poleti pred predzadnjim letnikom srednje šole, je opravil previdno, multidisciplinarno ocenjevanje – pri psihiatru, psihologu in skozi ponavljajoče se terapevtske seanse. Njegova mati je bila sprva prestrašena, a je proces na koncu podprla in vztrajala, da se izvede »na pravi način«. V srednji šoli je Jake reševal logistiko garderob tako, da je telovadbo opravil kot poletni predmet, ko pa se je njegov videz dovolj spremenil, so mu tiho dovolili uporabljati fantovsko stranišče. Razen občasnih žaljivk na hodniku so ga sošolci večinoma sprejeli; to pripisuje temu, da je že prej izgledal »kot čokat fant«. Po maturi se je okoli let 2013–2014 preselil v Chicago in začel opažati, kar imenuje »umbrela-izacija« trans identitete: pojavili so se izrazi, kot so »nebinarno«, »spolno fluidno« in »transmaskulino«, kar je po njegovem razredčilo specifičnost, ki jo je čutil kot transseksualni moški. Na lokalnih podpornih skupinah se je znašel obkrožen z ljudmi, ki se »sploh ne trudijo, da bi šli za« (pass), a so pričakovali samodejno rabo zaimkov in mu očitali, da »ohranja cisnormativnost«. Izkušnja ga je pustila odtujenega: »Ne bi se smel počutiti neprijetno, ko grem v skupino za trans ljudi in imam občutek, da tja ne spadam.« Jake primerja svojo skrbno, večletno pot – krvne preiskave pred vsako prilagoditvijo odmerka, obsežno dokumentacijo informiranega soglasja, več operacij – z današnjimi spletnimi klinikami z »20-minutnim Zoom uvodnim razgovorom«, ki pošiljajo testosteron po pošti brez laboratorijskih izvidov. Skrbi ga, da sproščeno »vratarjenje« (gatekeeping) povzroča porast detranzicionerjev, ki nikoli niso bili zares transseksualni, in se boji, da bo odziv javnosti ogrozil dostop za tiste z »legitimnim zdravstvenim stanjem«. Zgornjo operacijo je opravil pri 19 letih in po histerektomiji ter stopenjskih genitalnih operacijah (metoidioplastika, nato faloplastika s priklopom živcev in erektilnim implantatom) zdaj meni, da je njegova tranzicija »končana«. Zaročen je s trans žensko; opisuje dinamiko »trans močnega para«, v kateri jo podpira v zgodnejših fazah tranzicije, hkrati pa še naprej zagovarja, da mora medicinska tranzicija ostati strogo presejana odločitev odraslih.