Izkušnja detranzicioniranega moškega
Ko je družbeno sprejemljivo nenehno srati po moških … se ti pogosto ubijejo … Moški bi se raje odpovedali moškosti ali umrli, kot pa trpeli mizandrijo.
Pregled
Waffling Willow razloži, zakaj detransicionirani moški skoraj nikoli ne govorijo javno: radikalne in liberalne feministke jih označijo za "perverzneže", medtem ko trans skupnost ustrahuje, da se ponovno identificirajo kot ženske, kar jih pusti brez podpore. Trdi, da mizandrija – tako s strani feministk kot trans žensk – slika moškost kot nepopravljivo zlo, zato se detransicionirani moški ali vrnejo k trans identiteti, da ponovno pridobijo sprejetje, ali naredijo samomor.
Poln povzetek videa
V »Izkušnji detranzicioniranega moškega« Waffling Willow – ki se opredeljuje kot detranzicioniran moški – začne z ugotovitvijo, kako redko moški, kot je on, javno govorijo o detranziciji. Pravi, da večina detranzicioniranih moških bodisi molči bodisi jih z platform izrinejo z ustrahovanjem, in želi pojasniti, zakaj. Našteje pet ključnih razlogov: (1) za razliko od detranzicioniranih žensk detranzicioniranih moških ne »posrkajo« radikalne ali liberalne feministke; (2) družba vsako vrnitev k življenju kot moški obravnava kot »vrnitev k zlu«, zlasti če je moški bel; (3) moškim primanjkuje kolektivnih podpornih mrež; (4) moške hierarhije kaznujejo feminiziranost; in (5) trans ženske pogosto čutijo, da imajo pravico usmerjati mizandrijo proti detranzicioniranim moškim. Opozarja, da bo video užalil tako trans ženske kot feministke, nato pa poudari, da se »ne vsi« pripadniki katere koli skupine vedejo tako. Willow trdi, da radikalne in liberalne feministke skupaj s številnimi gender-kritičnimi glasovi detranzicionirane moške sprejmejo z obtožbami avtoginefilije in »perverznosti«, zaradi česar se umaknejo z interneta. Nasprotno pa so detranzicionirane ženske sprejete kot »nedolžne žrtve patriarhata« in deležne čustvene ter socialne podpore. Ta razlika, pravi, mnoge feminizirane ali samosovražne moške prepriča, da je ostati – ali ponovno tranzicionirati – v žensko persono varneje in družbeno bolj nagrajeno. To dinamiko povezuje s širšo kulturno mizandrijo: testosteron je prikazan kot »nasilna droga«, moškost je enačena s kriminaliteto in plenilstvom, fantje pa se učijo dojemati lastno spolnost kot inherentno škodljivo. V takšnem okolju se lahko tranzicija zdi kot pobeg tako pred feministično obsodbo kot pred ustrahovanjem alfa moških. Nato oriše »moško hierarhijo«, kot jo dojema: na vrhu so možati heteroseksualni moški, sledijo manj mačistični heteroseksualni moški, možati geji, feminizirani heteroseksualni moški in nazadnje feminizirani geji. Detranzicioniran moški, ki je svoje telo feminiziral s hormoni ali operacijami, pristane povsem na dnu, kjer se sooča s posmehom dominantnih moških in nezaupanjem žensk. Willow uvede tudi pojem »transmaxing«, pri katerem se samooklicani inceli tranzicionirajo, ker verjamejo, da ima celo »grda ženska« boljše spolne možnosti kot »grd moški«. Ko nekdo opravi operacijo genitalij, se lahko detranzicija zdi nemogoča, kar vodi bodisi v ponovno tranzicijo bodisi v samomorilski obup. Ves čas poudarja, da so moški odvračani od izkazovanja ranljivosti, objemanja ali oblikovanja intimnih platonskih vezi, medtem ko lahko predstavljanje kot ženska omogoči dostop do telesne naklonjenosti in skupnosti. Na koncu Willow opisuje, kako trans ženske same včasih napadajo detranzicionirane moške, projicirajo lastne negotovosti in poskušajo utišati zgodbe, ki bi lahko spodkopale njihove identitete. Te trans ženske prikazuje kot »samosovražne«, mizandrične in obupane, da bi detranzicioniranim moškim preprečile, da bi jih spominjali na to, kaj bi lahko postale. Skupni rezultat, sklene, je, da detranzicionirani moški bodisi ponovno tranzicionirajo, da bi znova pridobili podporo trans skupnosti, bodisi »se ubijejo«, ker mainstream kultura ne ponuja nobenega alternativnega zatočišča. Zaključi s povabilom detranzicioniranim moškim na dva Discord strežnika, navedena v opisu – enega mešanega po spolu in enega samo za moške – v upanju, da bo zagotovil solidarnost, za katero pravi, da je sicer ni.